Današnji dan

10/08/2016

​

Zbudim se v oblačno jutro. Sicer podobno ostalim jutrom, pa vendar malce drugačno. V čem je drugačno? Stopam na novo stopničko. Kakšno? Že zelo dolgo se mi po glavi mota misel, da zberem vse svoje potke, padce, blodnjave, rešitve, koncepte,... ter jih ubesedim. Zakaj ravno danes? Ker sem prišla do stičišča različnih metod reševanja. Vsako sem vzela za sveto, velikokrat nisem razumela, a le trdna odločenost, da se rešim iz svojega trdega primeža, kalupa, steznika, mi je dala moči, da sem se po vseh padcih znova pobrala...
Seveda, dišeča kava je moja prijateljica pri mojih jutranjih pogovorih s samo seboj... Z roko v roki, napravim še nekaj somatskih gibov, ki mi pomagajo ozavestiti zakrčene mišice, ki so tokrat znova okalupile obe moji rami. Že pet let je minilo po prvi operaciji moje desne rame, pa zakaj me še vedno boli.... resnično boli... Vendar nisem obupala, delam naprej in iščem rešitve.... Ni samo ena rama, obe rami sta boleči, obe že operirani, bolijo tudi kolki, levi bolj kot desni. Stopala bolijo, zakaj?
Somatskim gibom dodam še nekaj cukrčkov, ki so tako blagodejni za moje telo, povzela sem jih iz naših torkovih jogic pri Dobrili... Jess, kako je blagodejno. Dovolim si, da moje telo vzvalovi v valovih giba, plesa, veselja, radosti, lahkotnosti...
Na stopnički poleg postelje imam knjigo dr. Johna E. Sarna: Ozdravimo bolečine hrbta. Knjiga je našla pot do mene v trenutku, ko sem zrela zanjo. Sicer vem zanjo že nekako pol leta ... Saj vsi vemo o čem mislim... Z njo prebujam vedno znova potlačena razmišljanja o vsem, kar se mi je zgodilo, da se popravim, kar sem si dovolila, da se zgodi z menoj.
Na kratko povem, da moje zavedanje težav sega v otroštvo deklice petih let. Živahne petletnice, ki se je najraje družila s fanti, da je z njimi divjala s kolesom po gozdu, vozila po koreninah, se zaletavala v drevesa, tekla, se lovila..., pri deklicah nisem bila priljubljena, ne vem zakaj, a tudi s punčkami sem se rada igrala. Rada sem jih česala, spletala kitke, izdelovala oblačila iz niti... Posebno mesto v moji duši, so imele živali. Nisem jih smela imeti. Kasneje, malce starejša, sem pobrala vse izgubljene, pohabljene mačke in jim s prerekanjem in prepričevanjem doma, omogočila bivanje pri nas...
Deklica je nekega dne hudo padla na domačem dvorišču. Padla je,ko je privihrala domov, zavila.... odneslo jo je, poletela je proti nebu, preletela je visoke vrtnice kot bi odskočila z gimnastične deske in preskočila kozo.... Žal deklica ni pristala na nogah. Padla je vznak na hrbtenico. Prvo kar se je zavedala je bilo karanje njene mame: "Kaj pa delaš? A moraš tako divjati?" Spomnim se samo mojega odgovora, ko sem dejala v strahu svoji mami: "Mami, mene tako boli. Boli me zadaj....."
Od tedaj, tega se zavedam šele sedaj, se je začela moja trnava pot. Postala sem medij za zbiranje vse navlake, svoje, bratove, mamine, očetove, družinske.... Pa o tem kdaj drugič.... Tudi pot pomoči ortopedinje v mojem ranem otroštvu, ko so me v obdobju največje fizične rasti vkalupili v steznik in katerega asociacijo sem danes našla v knjigi dr. E. Sarna, da so za mojo zveriženo hrbtenico v 70.-80.-ih letih 20. stoletja uporabili metodo  kot "srednjeveški koncept strukturne prizadetosti". Za pentljo na darilu nisem smela nikamor, tudi na krožke v šoli ne.... Tudinizbor nadaljnega šolanja je rezultiral na podoben način, ne...
Mene je pa klicalo po gibanju, delovanju... Deklica je izgubila moč, ugašala je.... dan za dnem ... mesec za mesecem .... leto za letom.... Bila je sama v svojem svetu in samo opazovala svet zunaj nje, s katerim je izgubila stik. Veliko je brala, še posebno pravljice so ji bile ljube. Rada je ustvarjala, neumorno je pletla, pletla,... Vendar je tudi tu uspelo zunanjemu svetu obrnit v njeno posmehovanje. Rada je tekla, rada je bila na kolesu.... tudi "gumintvist" je skakala s kalupom na sebi in v posmeh drugim, ko je padla....
Kot sekira so rezale vanjo razmere doma, vkalupila jih je v svoj svet, njeno telo je postajalo vse trše, le duša je tiho ječala...
In vse to mi znova prihaja danes na misel, ko prebiram knjigo.
--------------------
Akcija. Kot pogosto v zadnjih letih se odpravim na jutranji tek. Avto parkiram drugje kot ponavadi. Pred časom me je namreč na avtu pričakal listek s čudno vsebino. Ampak se ne pustim, grem naprej. Kako lahkoten je današnji tek. Noge so močne. Jasno pred kratkim prekolesarjeni prelazi v Franciji so naredili svoje. Dodatno podporo mi daje seveda tudi Reiki, včeraj sem aktivirala in še vedno sem povezana. Ob analizi je bil dobršen del mojega telesa hladen, sem se skoraj malo ustrašila, ne pustim, z dobro vero grem naprej.... Po nekaj sto metrih srečam znanca, tudi on teče.... Kuža teče z njim. Pomislim na Filipa, tudi njemu ni bilo prizanešeno, bije svoj boj. Vsak imamo svoje bitke.... Med tekom razmišljam o danes prebranim. Kako se je sedaj počasi začelo vse skupaj stikati. Vsa moja raziskovanja, srkanja informacij, učenja, dobivajo smisel. Združujejo se mi znanja bioenergije, reiki-ja, thetahealinga, joge, masaž, refleksoterapije, somatike,... Se pravi tehnik energetskega, fizičnega zdravljenja.... UM, zavedni in nezavedni bijeta boj za prevlado in nam krojita našo pot. Z načinom, kako se pogovarjamo z njima, se odpira, kuje naša nadaljna pot. In se zavem in vem, posveti se.... Začnem:"Prastvarnik vsega kar si, zapovedano je, da se moj vzorec nesprejemanja mene same, odstrani na vseh nivojih mojega življenja, vseh ravneh obstoja in po celem hologramu. Vzorec naj se pošlje v luč Boga in se transformira, preoblikuje v nov vzorec, ki je: rada se imam, ponosna sem nase.... To naj se zgodi takoj. Hvala. Končano je. Končanomje. Končano je. Pokaži mi.".... Se pogledam. Vse črnine spodim iz svojega telesa, ne rabim jih. Kako drži. Povežem z dokazi dr. Sarna. Rame, kolki, ledvica,... Tu se shranijo naši strahovi, jeza, tesnoba,.... Potem se zdravim. Srebrnozlati žarki me objamejo, snop bele svetlobe.....Kopljem se. Kako drešujoče.... Še dva vzorca predelam pomistem sistemu.
Tudi dež me ne zmoti. Pa kaj? Doma bom na suhem in na toplem. Tečem naprej. Zmoti me kolesar. V tem dežju... Moški je, v palerini je, temen je... Malce me spreleti srh, pred oči mi pride listek na avtu iz preteklih dni... Filip, kje si, šviga po moji glavi. Prosim, priteci nasproti in me zavaruj. Ni ga. Ne dam se. Tako kot smo sami odgovorni za svoje življenje, sem v istem trenutku prevzela dgovornost in boj zase. Moj notranji boj, ki rezultira tudi fizično. Močna sem. Um mi šviga. Kaj naresti? Uporabim vso svojo notranjo moč, naredim močan trup, močna stegna in medenica izraža vso mojo moč. Spomnim se včerajšnje olimpijske prvakinje Tine Trstenjak, kako drži za svojo zlato olimpijsko kolajno svojo nasprotnico v primežu. Zmaga... in zmagam tudi jaz... Kolesar počasi odpelje na kolesu mimo mene...

Pritečem nazaj do avta....Naredim še nekaj zavednih somatskih gibov. Pendulacija: skrči, raztegni do bolečine, sprosti.... Mišica je vse bolj zavedna, vse več živčnih celic jo obdaja in omogoča komunikacijo z mojimi možgani, mišica je vse bolj spreoščena, telo je sproščeno, veselo. Rame in kolki, smejijo se. Zaključim še pretok reiki energije.
Vesela sem, rada se imam. Sklenem, da danes začnem s pisanjem. Izgovorov, da nimam "lap topa" imam dovolj, so tudi druge poti. Najdeš jih, če hočeš, če želiš...
Doma se pogledam v ogledalo, pogled mojih oči pove vse. Barve močne, jasni robovi in ŽARIJO...