Valdoltra

25/08/2016

​

Danes me pot že drugič v zadnjih dveh tednih vodi proti morju. Ko pomislimo na morje, nas ponavadi prevzame občutek svobode, vznemirjenja, pričakovanja, sprostitve ... Vendar ne, mene pot vodi na morje, v bolnišnico Valdotra. Tokarat peljem svojo mati, pred dvema tednoma sem peljala svojega sina. Ja, pa smo zopet pri rdeči niti. Kaj ta rdeča nit povezuje? Povezuje mene, mojo mati in tudi mojega sina v soočenju z istim problemom, manifestacijo težav na mišično-skeletnem sistemu.

Jutro začnem zgodaj, ob petih. Znova sem namreč sklenila, da zgodneje vstajam, ker pogrešam svoja jutra. Ob srkanju kave počasi z lahkotnimi gibi prebudim svoje telo, prebudim svoje misli ... Gibi pridejo sami od sebe, so tako odrešujoči, me delajo lahkotno in "ponovno" gibljivo.

 

Ob osmih sva domenjeni z mamo, da odrineva proti Valdoltri. Mama, tako je zaskrbljena, vidim strah v njenih očeh, tesnobo. Dan je zelo lep, sončen.... pa tudi prometa je že veliko manj kot pred dvema tednoma. S težavo steče pogovor. Mama v svoji lupini, jaz v svoji lupini. Pa vendar, vem da si obe želiva priti naprot, ena drugi. Prepustim se in počasi steče ... V meni raste želja, da ji pomagam, s pogovorom. Vem, da nosi v sebi svoje breme. Ker njeno breme, je tudi moje breme in je breme tudi naprej po našem deblu ... Počasi se začne skorja debla luščiti ... In ja, začutim tudi mamino sodelovanje. Ni apatična, kot je bilo zadnje dni, tedne .... opaziti. Iskrica je v njenih očeh, počasi se širi. Pove o svojem strahu, o svoji bolečini ... Objameva njeno telo, počasi se pripravlja na pogovor z zdravnikom. Kako bo opisala svoje težave, da bo zdravnik čim bolje ocenil njeno psihofizično stanje? Izvidi slikanj so zelo nazorni..... Bije svojo bitko, moja mati, mogoče deluje na momente krhko in zmedeno. Vendar je borka in dosledna. Vsak dan, vsak dan ... vzame v roke palice in gre, hodi .... in tke svoje misli... sama in spravlja v pogon svoje deformirane sklepe. Prizna, pove .... boji se, strah jo je nadaljnih operacij.... v sebi že ve, tudi glede na zadnji obisk zdravnika, da bo znova potrebna, na drugem mestu...Bodrim jo, zaupaj si in povej zdravniku kot občutiš.

Ob prihodu v bolnišnico mati deluje še vedno malce prestrašeno, utrujeno, zmedeno ... Veliko ljudi je v čakalnici, mati potrpežljivo čaka. Jaz si krajšam čas s še zadnjimi pripravami na večerno delavnico somatike.Na vrsti je. Čakam, čakam ... dozdeva se mi, da je neizmerno dolgo ni. Sestra pride, začne iskati invalidski voziček v čakalnici, potem še žlico za obuvanje čevljev ... Strah prične pronicati vame, moje telo okosteni .... kaj se dogaja..... je z mojo mati..... Olajšanje.... Pride iz ordinacije, sama.... Vozička niso iskali zanjo. Pa vendar prestrašena je... Oči so tako majhne in drobne. Vodim jo do stola, da počakava na izvide....Počasi, počasi pridejo besede iz nje... "Irena, nova operacija bo. Grem na čakalno listo. Čez približno pet, šest mesecev pridem na vrsto. Pa še druge obravnave bodo sledile"...... Zbiram svoje misli, sprva malce zmedeno....potem steče.... Dobiva izvide in greva...

 

Najprej na kavo, greva v mestno središče Valdoltre in steče... pogovor že v avtu.....Pogovor odrešitve...Pogovor o njeni mami, njeni sestri, maminem otroštvu.... Rodila se je kot drugorojeni otrok, hčerka na veliki kmetiji... kjer so hoteli imeti sinove.... kasneje se jih je rodilo pet. Bila je živahna deklica, razposajena, vendar za vse kar se je zgodilo doma narobe je bila kriva ona.... tepena je bila od mame, prikrajšana za vso ljubezen mame, na vsakem koraku njenega življenja..Moja mami je trpela celo svoje otroštvo in tudi kasneje. Kot petnajstletno dekle je pričela z delom v tovarni in celoten zaslužek je morala predati mami. Njena mati je kupila sestri nove obleke, moja mati, ki je delala, pa je ostala kot pepelka brez vsega, brez topline, ljubezni, v starih oblekah .... Na delo se je vozila s kolesom, delala je tudi ponoči.... Starejša sestra je bila doma. Mamino telo je počasi začelo lesti v svoj kalup, da zavaruje svojo dušo. Preizkušnje so bile vse težje:- Mož, moj oče, ki je rasel brez ljubezni mame, ker mu je tragično umrla;- Težka poroda mojega brata in mene. Po čudežu smo preživeli vsi;- Zdravstvenih težavah mojega brata in tudi mene....;- Odgovornost odločitev....In moja mati mi govori o tem.....Govori mi govor sprave in spokojnosti. Srečna je v sebi, spravljena sama s seboj. Predelala je svojo mamo, spravljena je s sestro.....Bodrim jo na tej poti... Srečna sem z njo in za njo, da je pot njene mame, pot njene mame in ne moje mati ... Odpustila je vsem, odpušča sebi...... Kako se je lepo pogovarjati z mamo o tej poti odrešitve. Ker je tudi pot moje odrešitve in odrešitve mojih otrok...Bodrim jo k zaupanju. "Mami, verjemi vase. Vedi, da kar se odločiš, je prav. Zaupaj vase. Delaj stvari, ki tebi ustrezajo. Ne išči potrditev v sosedih, znancih, .... življenje ti je dalo n-učiteljev, lekcij in osnovno spoznanje je, zaupaj vase. Ponovno zaupaj tisti deklici, ki je rada plezala po drevesih, katere smeh se je razlegal po celi vasi .... Ti si bila svoj trd boj in začni uživati v življenju, ki ti je dano, v spravi in odpuščanju...." Mati se zaveda in srečna zanjo sem tudi jaz, ko reče:" Mama bo že rešila, kakor bo, to je njena stvar. Naj si misli, kar hoče, tam gori oziroma kjerkoli že je. Veliko krivico mi je naredila. Jaz sem brez slabe vesti."To je bilo tisto ključno, moja mama ve.....V tej smeri jo bodrim naprej, v zaupanju vase in tudi glede operacije. Verjemi vase, borka si.Smejoče mamine oči, so povedale vse. To je bil pogovor odrešitve, sprave in borbe naprej. Srca so zaigrala, moje in njeno.....

Kako lepo....

 

Dan sem zaokrožila z delavnico somatike v Medgeneracijskem centru. Še vedno nekaj črvičenja pred delavnico, vendar ko steče, steče ... Abeceda somatskih gibov, tako sem poimenovala pri sebi moje predstavitvene delavnice. Nekaj novih dušic, druščina postaja vse bolj pisana: moški, ženske, mlajše generacije, starejše generacije, delni invalidi.... in na koncu spoznanje, ko s hvaležnostjo v očeh povejo mnenje. Povem jim tudi za Aleševo knjigo: Lahkotno iz kroničnih bolečin. Tu si lahko preberejo še več, oziroma osvežijo znanje izvedbe gibov doma. Nekateri povejo, da so si jo že naročili/kupili. Kot balzam pridejo besede do mojih ušes ene od udeleženk: "Veste Irena. Imam knjigo. Vendar to, kako to vi razložite, skozi vašo izkušnjo ..."

To je to, sem na pravi poti. Tudi takšne vzpodbude potrebujemo na poti, naprej ...

 

Dan, bil je poln in popoln..... Dan sprave, dan novih poti .....