Tek

12/08/2016
 

Zbudim se v novo jutro. Stalnica zadnjih mesecev je jutranji tek. Čisto fizično potrebujem. Je pa to hkrati tudi medij s pomočjo katerega razčiščujem sama s seboj. Vsak najde svoj sistem, svojo pot. Bistvena pri tem je odločitev, da se želiš in hočeš učiti, le tako nova znanja prihajajo do nas in vrata naše svobode se začno odpirati. Sprejeti odgovornost zase ....
Vse bolj jasno mi je in vse bolj se potrjuje, kako naš um deluje, kakšno prevlado nad zavednim ima nezavedno. V našo podzavest tlačimo vse, kar nam ni OK, vsa najbolj obremenjujoča čustva kot so jeza, strah, tesnoba, dvom,... Sprva nam niti ni jasno in si nočemo priznati, da smo v svoji podzavesti jezni tudi na tiste naše najbližje, ki nam sicer veliko pomenijo. Prvi korak rešitve je, da si na primer to jezo priznamo, jo pri sebi ozavestimo in odpravimo z eno ali več tehnik kot so: "odprave vzorca", "somatski gib", ...in pričnemo delovati z novim vzorcem; drugi naprednejši pa je, da povemo, zapišemo, ubesedimo, izkričimo ... Vse bolj razumem, da je potrebno določene vzorce tudi večkrat odpravljati, podzavest je namreč zelo močna in navigira naš um. Z vztrajnostjo, stalnim učenjem, nam jo uspe krotiti in prekvalificirati. To lahko postane tudi malce zastrašujoče, s tem prevzemamo odgovornost sami zase in ne prelagamo uspešnosti na druge. Kar priznajmo si, kako je kratkoročno odrešujoče, ko krivdo obešamo na druge, a dolgoročno pomeni za nas, podaljševanje agonije, katere posledice nosimo sami....
--------------------------------------------
Tečem, tečem, tečem...... Še vedno me drži v desni rami. Boli. Tu operacija pred petimi leti ni bila najbolj uspešna. Del tetive ne steče, nekaj jo drži. Ortopedinja je sicer želela ponovno operirati, prerezati ligament in jo vpeti z vijaki v kost. Nisem bila zato, ne morejo me kar naprej nekaj rezati.... Sigurno so še druge poti, razmišljam takrat. Ko sem se odločila, da se bom borila z vsemi sredstvi, so se mi začela odpirati nova znanja, sprejela sem učitelje ...pripravljena na delo in učenje.

Pomeni, tetiva je skrčena, fizično čutim zatrdlino, premalo kisika je v njej, mišična vlakna so popolnoma zbita. Potrebuje kisik, kisik pomeni delovanje, vem da mi bo uspelo. Napovem boj svoji podzavesti.
Pa se vprašam, zakaj me ligament v rami še vedno tako boli. Zopet vzorec sovraštva, nesprejemanja....

*Indijanski šotor.... ogenj .... vse tako znano. Kot majhno, še predšolsko deklico, me je starejši brat večkrat vodil v kino in stalnica je bila, da sva gledala indijanske filme. Kako strah me je bilo potem doma, ko sem odhajala spat. Moja soba je namreč v prvem nadstropju, katerega stopnice so ločene od bivalnih prostorov. Stopnice vodijo iz kleti navzgor, zvečer so temačne ..... Prižgem luč, odprem vrata, tema navzdol v klet,.... z vso močjo in hitrostjo stečem po stopnicah navzgor, v svojo sobo, se vržem na posteljo, zlezem pod odejo.....in poslušam... zadržujem dih, da me ne sliši... Posebno pazljiva sem, da slučajno kak pramen ne gleda ven izpod odeje, da me Indijanec ne najde......
In ozavestim te moje Indijance pred nekaj leti, ko pride do mene knjiga, kasneje moje učiteljice, ki me je popeljala na pot reševanja. Gledam njene slike, gledam mene, pa tako sva si podobni....Stičišče so Indijanci, ja ....nekomu se bo to zdelo malo za lase privlečeno. Zame ni, ker tako je.... Sediva ob ognju, Indijanki, sestri ali mati in hči... in jaz sem majhna.... zelo majhna, nekje deklič pri treh ali štirih letih.... in ona je starejša sestra ali celo mati... ne vem.... vem le to, da me zelo grdo gleda, ali je huda name.......jočem, malo bitje joče.... in v naslednjem preblisku počivam, ležim v njenem naročju... telesce je popolnoma mirno, spokojno... mirno v vsej ljubezni, ki ga obkroža....mrtvo ali živo, ne vem.....bistvo je, da me ona ljubeče gleda, s pogledom boža moj obraz.....*

Tu sem našla moj vzorec, da me drugi sovražijo, me nimajo radi. Torej predelati to v svoji podzavesti.
Tehnik je veliko, uporabim tisto, ki mi je v tem trenutku najbližja, najbolj domača. Tečem in menjam vzorec "me sovražijo, me nimajo radi" v "sprejemam se"... Pa to sem že tolikokrat predelovala, pa znova pride na površje. Ne dam se. Krotim svojo podzavest, borim se, ker HOČEM BITI SREČNA.
Bolečina v rami popušča, a še ne povsem...

Pritečem do ribogojnice, mesto ki me vedno znova vabi k sebi. Gledam gladino jezera, tako je čista in zdravilna. Odplakne še vse tiste drobce zavor, ki skušajo ostati prisesani name....

Telo diha. Naredim somatske gibe. Sedaj jih delam sebi po meri. Raziskujem jih in najdem izvedbo giba
za mojo desno ramo... Ja deluje... Vse manj boli, v njej je vse več kisika..... Skrči na eni strani, občutim podaljašanje na drugi strani in obratno....počij.... Mišična vlakna zavibrirajo, kri potiska svežo kri.... zakrčene stene vse bolj popuščajo in sveža kri s kisikom počasi, počasi utirja pot.... počij, sprosti ..... um sledi.... zavedni um nalaga nove vzorce delovanja nezavednemu.....
Naredim še "AD GURE NAME" meditacijo in tečem nazaj....
Srečna, svobodna, lahka.... srečna, ko znam povezati znanja med seboj in jih združiti. Vsem je skupno to, da vsak na svoj način odpravlja zakrčenost, ki se odraža bodisi v duši ali pa že rezultira na fizičnem telesu. Pot je, sredstva so, odločitev nosi vsak posameznik sam.

Še marsikaj imam za ubesediti, o "čudežih" občutenja svojega telesa" in moči besed:
-ko je blokada v kolku tako popustila, da je med meditacijo noga kar sama od sebe padla na podlago in omogočila gib, ki je bil do tedaj zabetoniran in zame nemogoč (smo zopet pri nadvladi nezavednega nad zavednim umom);
- ko občutim treslaj mišičnega vlakna ledvenega dela mišic, ki povezuje medenico z rebri....;
- ko se prebudi vlakno bicepsa ob izvedbi somatskih gibov trupa, popusti bolečina v rami ....;
- pazi, ne moreš, bolelo te bo, pazi, kako se prikloniš... Kako to lahko drug ve o tebi, to veš le ti sam. Poslušaj sebe in ne druge;
- moč vzorca žrtve;
- srednjeveška oprava -  steznik;
- zgodba o Trnuljčici;
- moč etiket;
- preboj - medgeneracijski center ....

Sledi v nadaljevanju, po koščkih, kot se po koščkih prebuja moje telo, moja duša.
Lupim se kot se lupi čebula, list za listom....
-----------------------------------
Mami, kdaj bo kosilo?
Ja, tukaj sem. Bo, kmalu ...